Vaše zgodbe

Premiera filma Muzej norosti (Amir Muratović, 2020) je nekatere spodbudila, da ste nam zaupali svoje vtise in zgodbe in jih bili pripravljeni deliti z drugimi. Z objavo teh misli odpiramo prostor spominjanja, spraševanja, izpovedovanja, pričanja o življenju v institucijah. Verjamemo, da bo javna razprava prispevala k spreminjanju škodljivih socialnih praks.

 

Če bi radi tudi vi podelili svoje razmišljanje, nam ga pošljite na info@muzejnorosti.eu Če želite, lahko ostanete anonimni – vašega imena ne bomo objavili niti shranili.

Pričevanja

Premiera filma Muzej norosti (Amir Muratović, 2020) je nekatere spodbudila, da ste nam zaupali svoje vtise in zgodbe in jih bili pripravljeni deliti z drugimi. Z objavo teh misli odpiramo prostor spominjanja, spraševanja, izpovedovanja, pričanja o življenju v institucijah. Verjamemo, da bo javna razprava prispevala k spreminjanju škodljivih socialnih praks.

 

Če bi radi tudi vi podelili svoje razmišljanje, nam ga pošljite na info@muzejnorosti.eu.

 

Če želite, lahko ostanete anonimni – vašega imena ne bomo objavili niti shranili.

Moram povedati, da je film v meni obudil spomin na otroška leta, ko sem veliko časa preživela pri stari mami na Tratah in v Cmureku. Velikokrat sem bila na dvorišču gradu Cmurek med varovanci, spomnim se ženske z zavezanim kamnom na čelu, neke gospe, ki se je stalno sprehajala po isti poti sem in tja, lepo oblečena v jutranji halji, iz volne pletenega medvedka in zajčka, ki so mi ga naredile ženske. Ko je stara mama živela v Cmureku, sta njeni dve sosedi delali v zavodu. Sta me večkrat vzeli s seboj, le enkrat sem bila v notranjosti, v kuhinji. Vendar so podrobnosti zbledele.

 

Majda Blagšič

Spominjam se, kako sem kot otrok doživljala dogajanje v cmureškem gradu. Zelo bledo in od  daleč moj spomin govori o letih, ko sem od odraslih slišala, da je v gradu dom onemoglih.  Druga slika, ki me je kot otroka plašila, je vezana na to, da so zdaj v gradu nori ljudje. Oznaka "norec" je bila seveda slabšalna, a zame tudi zaznamovana z nečim, kar je nevarno. To se je posebej izkazovalo v tistih redkih trenutkih, ko smo krajani  slišali, da je kdaj kdo od norcev  ušel z gradu. Dobro se spomnim tudi pripovedovanja moje tete o neki "norici" iz Apač, ženi luteranskega duhovnika Kerčmarja. Teta je večkrat govorila o tem, kako ta ženska žaluje za svojim sinom, od katerega so jo odtrgali. Bolj vesel je spomin na nekega oskrbovanca , ki se je imenoval Minek - vsaj mislim, da je imel tako ime. Stric, ki je bil zaposlen v gradu, je pripovedoval, da je Minek  najbolj pameten med norci, kar se je izkazovalo tudi v tem, da so ga včasih vzeli s seboj  izven gradu in ga uporabili za kakšno pomoč pri delu. To se mi je kot otroku zdelo zelo zanimivo, ne spominjam pa se, da bi Mineka kdaj videla. Na grad in njegove stanovalce smo okoličani  gledali kot na nekaj, kar nam ni bilo blizu. Gradovi so že sami po sebi v tistih časih veljali za bivališča grajske gospode, ki je izkoriščala malega človeka, zato se nam je zdelo kar prav, da so propadali. Ker pa so v njih naselili "norce", je bil to še en element, ki  je te zgradbe in v njih nastanjene obdal z nezaupanjem in nelagodjem. Preteči je moralo še veliko časa, da sem odrasla in odkrila, da so v take zavode na tujem  zapirali tudi povsem zdrave ljudi, ki so, kot v Rusiji, predstavljali opozicijo oblastem.  Potem se je zgodilo odkritje o  našem zgodovinarju Simonu iz Jančarjevega Velikega briljantnega valčka. In nato je sledil tudi razmislek o "božjem otroku" Tantadruju Cirila Kosmača. Od daleč so začele v mojo zavest stopati tudi  primerjave z oskrbovanci cmureškega gradu. Ali je bil tudi med njimi kdo, ki je bil tam zaprt, ne da bi  znorel? Ali je prav, da so ljudje zaprti v take ustanove proti svoji volji?  Ampak ta vprašanja so bila zame tedaj vseeno bolj  obrobna. V času moje mladosti razmere in nivo razmišljanja niso bili naklonjeni čemu takemu, kar danes počnete vi.

Marija Končina

Kot mlada psihologinja sem bila tam na obisku in Srečko (mislim, da je socialni delavec) me je peljal po Zavodu in mi predstavil njihove prebivalce, uporabnike ali, kako so jih takrat že imenovali. Kasneje sem sodelovala z Društvom za zaščito norosti, kasneje preimenovanim Altra, kar je mene sicer jezilo, a so me prepričali, da je tako bolje. Eno leto, poletni tabor, verjetno 92', sem imela delavnico tajčija v Idriji, kjer smo bivali v OŠ ali pa gimnaziji, res več ne vem, v centru Idrije. Iz psihiatrične bolnice so nam "posodili" najbolj samostojne prebivalce. Nekateri so se kasneje res vključili v stanovanjske skupine, po Sloveniji - zanimivi, a energetsko naporni ljudje. Nekateri so te celega kar posrkali. Film mi je obudil spomin na tiste čase …

 

Andreja (Eja) Skrt

S posebno pozornostjo sem si ogledal izjemen, tenkočuten dokumentarec Muzej norosti. Tudi zaradi tega, ker sem kot novinar začetnik pred skoraj pol stoletja za takratni Radio Ljubljana pisal in tudi posnel reportažo o zavodu Hrastovec. Spominjam se, da sem bil globoko prizadet in sem bil skoraj na tem, da reportaže ne bi dokončal, pa me je takratni urednik prepričal, da moram novinarsko delo opraviti. Kolikor se spominjam moja reportaža še zdaleč ne dosega tega tenkočutnega filma, v katerem svet in življenje varovancev postavi v pravi kontekst, v realno okolje in odnos tamkajšnjih žiteljev do drugačnih, s katerimi so delili ali delijo življenjski prostor. Predvsem pa je pomemben prikazan odnos ustvarjalcev do dokumentarne filmske 'zgodbe', ki se kaže kot neizprosen do gledalcev, ki se tokrat nismo mogli izogniti neposrednosti filma. Film je hkrati tako racionalen kot emocionalen, dragocen je odnos do takoimenovanih marginalcev, potisnjenih tako na regionalno kot socialno okolje. Dragocenost  filma je, da brez obtoževanja skupnosti, ki so večinoma zadovoljni v prepričanju, da so problem rešili, tako kot je čudovito lepo naravno okolje brezbrižno do ljudi, ki živijo (ali so živeli) za stenami zanemarjenega dvorca, ki se skozi ogromna okna staplja z naravo in okoljem. Približal nam je svet mimo katerega običajno neprizadeto vozimo in niti ne pomislimo, da so (bili) za temi zidovi ljudje, s svojimi hrepenenji in pričakovanji.

 

Matjaž Zajec

Dober dokumentarec ste naredili. Pod dobrim pa ne mislim samo načina, kako ste se lotili dokumentarca, ampak tudi temo, ki ste jo predstavili in dobesedno "osvetlili". Mračna in neprijetna tema za večino ljudi. Bližja nam je tistim, ki imamo ali smo imeli osebne izkušnje z ljudmi, ki so se soočili z zdravstvenimi stanji. S takšnimi ali drugačnimi, ki se prevečkrat "zdravijo" s tabletami. Po tej osebni izkušnji sem prišel do spoznanja, da tablete ne pomagajo. Pomagajo pa izleti na prostem, v naravi, ko imajo ljudje npr. možnost opazovati ptice in druge prostoživeče živali. Ko se ljudje počutijo svobodne, ko zadihajo. Čeprav se to sliši preveč banalno, preveč preprosto, ima po mojem mnenju ta preprostost zunaj v naravi večji, predvsem pa bolj pozitiven učinek na počutje ljudi, kot pa ga imajo zapiranje v prostore in tablete. Zagotovo pa je veliko bolj naporno voditi ljudi na prostem, se z njimi ukvarjati, kot pa jim dajati zdravila in jih imeti zaprte. Ne bi rad pavšalno sodil "zdravljenja" ljudi v inštitucijah, kot je Hrastovec, ker ga ne poznam. Vem pa, da bi lahko v Psihiatrični bolnišnici v Ormožu za zdravje tamkajšnjih ljudi delali drugače.
Moja ideja je bila, vodenja po naravi. Ampak kaj bi potem delali zdravniki. 

Gregor Domanjko

Odlična iztočnica za zamislit. Sploh zdaj, v tem času, ko s pospešenimi koraki, prostovoljno stopamo v en taki globalni Hrastovec, v bolj prijazni obleki seveda. V imenu varnosti so rekli … No, saj je že čas da pademo, globoko, dosti nižje. Si pa vseeno po tihem želim, da še za čas zemeljskega življenja doživim težko pričakovan obrat. Ali pa vsaj moji otroci. Ok, vnuki, pa roka …. Drugače se pa vsakodnevno, na različne načine srečujemo s to jebeno institucionalizacijo-ženska v porodnišnici- ta pa mene najbolj žuli in žre in mi daje zagona. V imenu namišljene varnosti, nam je odvzeta pravica do gibanja, do svobode odločanja o lastnem telesu, informiranege (ne)pristanka, hrane, vode, uporabe stranišča, lastnega oblačila …. Seveda gre za večplasten problem, ki je nastajal desetletja. … Super ste to zrihtali in predstavili dober pogled. Pogled, ki navdihne, da si želiš pokukati izven okvirjev in te zamika, da si postaviš kakšno vprašanje več kot ponavadi. To je meni bilo bistveno.


T.

Danes sem si ogledala film. Prej se nisem počutila pripravljeno. Odličen je, ganil me je. In s komerkoli govorim, vse je navdušil, vsem dal misliti, vseh se je dotaknil. In nihče ni več isti, potem ko si je ogledal film. Res, super. Začetek je težek, a potem se vse zgodbe zložijo kot na podstavek.

Mihaela Dorner

Ganjena po ogledu Amirjevega in vašega skupnega filma vam čestitava, se zahvaljujeva in upava ne le na odziv gledalcev oziroma kulturn(išk)e publike, ampak tudi odločevalcev o humanizaciji, vključevanju naših tako ali drugače oviranih ter prikrajšanih soljudi v širše občestvo.

Vanja-Nataša Stergar in Janez Stergar

Ta zgodba me je zelo prevzela, ker sem jo poznala že od prej iz Muzeja norosti. Dokumentarec je zelo dober, ker si lahko slišal te ljudi in njihove izkušnje. Dobil si celo sliko stanja zaprte institucije. Povsod so ljudje, ki se izživljajo nad drugimi, ki niso za to delo.  Že ko obiščeš sam grad, se še zdaj  čuti stiska v zidovih. Vsa pohvala režiserju in  Muzeju norosti, te zgodbe morajo krožiti med nami, ker so še zdaj prisotne. Veliki prispevek!

Dana Štrucelj

Iskrene čestitke. Sijajna oddaja. In v prime timu. Močno opozorilo javnosti.

Vse dobro Cmureku in vsej ekipi.


Klemen Removš, SeviqcBrežice

Kaj naj rečem? Ganljivo. Jokala sem zraven. Res delate za dobro zadevo. Hvala. Dokumentarec je velika vrednost za naš kraj.

Marinka Lorenčič

Izjemen prispevek o tem obdobju in zgodbi ljudi ter gradu. Mi kar odzvanjajo zgodbe in puščajo sled za razmišljanje. Kakorkoli, po ogledu filma sem kar malo spremenjen.

Aljaž Farasin

Ej cestitke vsem ustvarjalcem za film Muzej norosti. Super je, a je tudi zelo zajeban, pretresljiv...

Matija Brumen

V pravem času objavljen film! Je pa to splošen družbeni problem, ki se zaradi zatiskanja oči pred posebno in zelo ranljivo populacijo, da ta nekje obstaja raje pomete pod preprogo. Vsa humanitarnost in sobivanje,sočutnost posebej še v tej kritični situaciji zamre.
Žal upajmo in delajmo tako, da bo za vse nas dobro koliko je v naših močeh vsakega posameznika.

Andreja Reberc Ribarič

Iskrena pripoved o gradu in njegovih ljudeh, katerim je bil edini dom. Danes je zapisan svoji lastni in osamljeni zgodbi. Spoštujem in podpiram trud, ki je vložen v to, da bi ponovno oživel v neki drugi zgodbi in drugačni preobleki. Žal podpore s strani državnih institucij, ki bi morala biti samoumevna v tem razmišljanju, ni, s čimer je delan zločin nad našo zgodovino in zapuščino.

Metka Kavčič

Film Muzej norosti

Dokumentarni film Muzej norosti si lahko ogledate v arhivu RTV Slovenija

 

scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović

direktor fotografije: Bernard Perme

avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin

Moram povedati, da je film v meni obudil spomin na otroška leta, ko sem veliko časa preživela pri stari mami na Tratah in v Cmureku. Velikokrat sem bila na dvorišču gradu Cmurek med varovanci, spomnim se ženske z zavezanim kamnom na čelu, neke gospe, ki se je stalno sprehajala po isti poti sem in tja, lepo oblečena v jutranji halji, iz volne pletenega medvedka in zajčka, ki so mi ga naredile ženske. Ko je stara mama živela v Cmureku, sta njeni dve sosedi delali v zavodu. Sta me večkrat vzeli s seboj, le enkrat sem bila v notranjosti, v kuhinji. Vendar so podrobnosti zbledele.

 

Majda Blagšič

Spominjam se, kako sem kot otrok doživljala dogajanje v cmureškem gradu. Zelo bledo in od  daleč moj spomin govori o letih, ko sem od odraslih slišala, da je v gradu dom onemoglih.  Druga slika, ki me je kot otroka plašila, je vezana na to, da so zdaj v gradu nori ljudje. Oznaka "norec" je bila seveda slabšalna, a zame tudi zaznamovana z nečim, kar je nevarno. To se je posebej izkazovalo v tistih redkih trenutkih, ko smo krajani  slišali, da je kdaj kdo od norcev  ušel z gradu. Dobro se spomnim tudi pripovedovanja moje tete o neki "norici" iz Apač, ženi luteranskega duhovnika Kerčmarja. Teta je večkrat govorila o tem, kako ta ženska žaluje za svojim sinom, od katerega so jo odtrgali. Bolj vesel je spomin na nekega oskrbovanca , ki se je imenoval Minek - vsaj mislim, da je imel tako ime. Stric, ki je bil zaposlen v gradu, je pripovedoval, da je Minek  najbolj pameten med norci, kar se je izkazovalo tudi v tem, da so ga včasih vzeli s seboj  izven gradu in ga uporabili za kakšno pomoč pri delu. To se mi je kot otroku zdelo zelo zanimivo, ne spominjam pa se, da bi Mineka kdaj videla. Na grad in njegove stanovalce smo okoličani  gledali kot na nekaj, kar nam ni bilo blizu. Gradovi so že sami po sebi v tistih časih veljali za bivališča grajske gospode, ki je izkoriščala malega človeka, zato se nam je zdelo kar prav, da so propadali. Ker pa so v njih naselili "norce", je bil to še en element, ki  je te zgradbe in v njih nastanjene obdal z nezaupanjem in nelagodjem. Preteči je moralo še veliko časa, da sem odrasla in odkrila, da so v take zavode na tujem  zapirali tudi povsem zdrave ljudi, ki so, kot v Rusiji, predstavljali opozicijo oblastem.  Potem se je zgodilo odkritje o  našem zgodovinarju Simonu iz Jančarjevega Velikega briljantnega valčka. In nato je sledil tudi razmislek o "božjem otroku" Tantadruju Cirila Kosmača. Od daleč so začele v mojo zavest stopati tudi  primerjave z oskrbovanci cmureškega gradu. Ali je bil tudi med njimi kdo, ki je bil tam zaprt, ne da bi  znorel? Ali je prav, da so ljudje zaprti v take ustanove proti svoji volji?  Ampak ta vprašanja so bila zame tedaj vseeno bolj  obrobna. V času moje mladosti razmere in nivo razmišljanja niso bili naklonjeni čemu takemu, kar danes počnete vi.

Marija Končina

Kot mlada psihologinja sem bila tam na obisku in Srečko (mislim, da je socialni delavec) me je peljal po Zavodu in mi predstavil njihove prebivalce, uporabnike ali, kako so jih takrat že imenovali. Kasneje sem sodelovala z Društvom za zaščito norosti, kasneje preimenovanim Altra, kar je mene sicer jezilo, a so me prepričali, da je tako bolje. Eno leto, poletni tabor, verjetno 92', sem imela delavnico tajčija v Idriji, kjer smo bivali v OŠ ali pa gimnaziji, res več ne vem, v centru Idrije. Iz psihiatrične bolnice so nam "posodili" najbolj samostojne prebivalce. Nekateri so se kasneje res vključili v stanovanjske skupine, po Sloveniji - zanimivi, a energetsko naporni ljudje. Nekateri so te celega kar posrkali. Film mi je obudil spomin na tiste čase …

 

Andreja (Eja) Skrt

S posebno pozornostjo sem si ogledal izjemen, tenkočuten dokumentarec Muzej norosti. Tudi zaradi tega, ker sem kot novinar začetnik pred skoraj pol stoletja za takratni Radio Ljubljana pisal in tudi posnel reportažo o zavodu Hrastovec. Spominjam se, da sem bil globoko prizadet in sem bil skoraj na tem, da reportaže ne bi dokončal, pa me je takratni urednik prepričal, da moram novinarsko delo opraviti. Kolikor se spominjam moja reportaža še zdaleč ne dosega tega tenkočutnega filma, v katerem svet in življenje varovancev postavi v pravi kontekst, v realno okolje in odnos tamkajšnjih žiteljev do drugačnih, s katerimi so delili ali delijo življenjski prostor. Predvsem pa je pomemben prikazan odnos ustvarjalcev do dokumentarne filmske 'zgodbe', ki se kaže kot neizprosen do gledalcev, ki se tokrat nismo mogli izogniti neposrednosti filma. Film je hkrati tako racionalen kot emocionalen, dragocen je odnos do takoimenovanih marginalcev, potisnjenih tako na regionalno kot socialno okolje. Dragocenost  filma je, da brez obtoževanja skupnosti, ki so večinoma zadovoljni v prepričanju, da so problem rešili, tako kot je čudovito lepo naravno okolje brezbrižno do ljudi, ki živijo (ali so živeli) za stenami zanemarjenega dvorca, ki se skozi ogromna okna staplja z naravo in okoljem. Približal nam je svet mimo katerega običajno neprizadeto vozimo in niti ne pomislimo, da so (bili) za temi zidovi ljudje, s svojimi hrepenenji in pričakovanji.

 

Matjaž Zajec

Dober dokumentarec ste naredili. Pod dobrim pa ne mislim samo načina, kako ste se lotili dokumentarca, ampak tudi temo, ki ste jo predstavili in dobesedno "osvetlili". Mračna in neprijetna tema za večino ljudi. Bližja nam je tistim, ki imamo ali smo imeli osebne izkušnje z ljudmi, ki so se soočili z zdravstvenimi stanji. S takšnimi ali drugačnimi, ki se prevečkrat "zdravijo" s tabletami. Po tej osebni izkušnji sem prišel do spoznanja, da tablete ne pomagajo. Pomagajo pa izleti na prostem, v naravi, ko imajo ljudje npr. možnost opazovati ptice in druge prostoživeče živali. Ko se ljudje počutijo svobodne, ko zadihajo. Čeprav se to sliši preveč banalno, preveč preprosto, ima po mojem mnenju ta preprostost zunaj v naravi večji, predvsem pa bolj pozitiven učinek na počutje ljudi, kot pa ga imajo zapiranje v prostore in tablete. Zagotovo pa je veliko bolj naporno voditi ljudi na prostem, se z njimi ukvarjati, kot pa jim dajati zdravila in jih imeti zaprte. Ne bi rad pavšalno sodil "zdravljenja" ljudi v inštitucijah, kot je Hrastovec, ker ga ne poznam. Vem pa, da bi lahko v Psihiatrični bolnišnici v Ormožu za zdravje tamkajšnjih ljudi delali drugače.
Moja ideja je bila, vodenja po naravi. Ampak kaj bi potem delali zdravniki. 

Gregor Domanjko

Odlična iztočnica za zamislit. Sploh zdaj, v tem času, ko s pospešenimi koraki, prostovoljno stopamo v en taki globalni Hrastovec, v bolj prijazni obleki seveda. V imenu varnosti so rekli … No, saj je že čas da pademo, globoko, dosti nižje. Si pa vseeno po tihem želim, da še za čas zemeljskega življenja doživim težko pričakovan obrat. Ali pa vsaj moji otroci. Ok, vnuki, pa roka …. Drugače se pa vsakodnevno, na različne načine srečujemo s to jebeno institucionalizacijo-ženska v porodnišnici- ta pa mene najbolj žuli in žre in mi daje zagona. V imenu namišljene varnosti, nam je odvzeta pravica do gibanja, do svobode odločanja o lastnem telesu, informiranege (ne)pristanka, hrane, vode, uporabe stranišča, lastnega oblačila …. Seveda gre za večplasten problem, ki je nastajal desetletja. … Super ste to zrihtali in predstavili dober pogled. Pogled, ki navdihne, da si želiš pokukati izven okvirjev in te zamika, da si postaviš kakšno vprašanje več kot ponavadi. To je meni bilo bistveno.


T.

Danes sem si ogledala film. Prej se nisem počutila pripravljeno. Odličen je, ganil me je. In s komerkoli govorim, vse je navdušil, vsem dal misliti, vseh se je dotaknil. In nihče ni več isti, potem ko si je ogledal film. Res, super. Začetek je težek, a potem se vse zgodbe zložijo kot na podstavek.

Mihaela Dorner

Ganjena po ogledu Amirjevega in vašega skupnega filma vam čestitava, se zahvaljujeva in upava ne le na odziv gledalcev oziroma kulturn(išk)e publike, ampak tudi odločevalcev o humanizaciji, vključevanju naših tako ali drugače oviranih ter prikrajšanih soljudi v širše občestvo.

Vanja-Nataša Stergar in Janez Stergar

Ta zgodba me je zelo prevzela, ker sem jo poznala že od prej iz Muzeja norosti. Dokumentarec je zelo dober, ker si lahko slišal te ljudi in njihove izkušnje. Dobil si celo sliko stanja zaprte institucije. Povsod so ljudje, ki se izživljajo nad drugimi, ki niso za to delo.  Že ko obiščeš sam grad, se še zdaj  čuti stiska v zidovih. Vsa pohvala režiserju in  Muzeju norosti, te zgodbe morajo krožiti med nami, ker so še zdaj prisotne. Veliki prispevek!

Dana Štrucelj

Iskrene čestitke. Sijajna oddaja. In v prime timu. Močno opozorilo javnosti.

Vse dobro Cmureku in vsej ekipi.


Klemen Removš, SeviqcBrežice

Kaj naj rečem? Ganljivo. Jokala sem zraven. Res delate za dobro zadevo. Hvala. Dokumentarec je velika vrednost za naš kraj.

Marinka Lorenčič

Izjemen prispevek o tem obdobju in zgodbi ljudi ter gradu. Mi kar odzvanjajo zgodbe in puščajo sled za razmišljanje. Kakorkoli, po ogledu filma sem kar malo spremenjen.

Aljaž Farasin

Ej cestitke vsem ustvarjalcem za film Muzej norosti. Super je, a je tudi zelo zajeban, pretresljiv...

Matija Brumen

V pravem času objavljen film! Je pa to splošen družbeni problem, ki se zaradi zatiskanja oči pred posebno in zelo ranljivo populacijo, da ta nekje obstaja raje pomete pod preprogo. Vsa humanitarnost in sobivanje,sočutnost posebej še v tej kritični situaciji zamre.
Žal upajmo in delajmo tako, da bo za vse nas dobro koliko je v naših močeh vsakega posameznika.

Andreja Reberc Ribarič

Iskrena pripoved o gradu in njegovih ljudeh, katerim je bil edini dom. Danes je zapisan svoji lastni in osamljeni zgodbi. Spoštujem in podpiram trud, ki je vložen v to, da bi ponovno oživel v neki drugi zgodbi in drugačni preobleki. Žal podpore s strani državnih institucij, ki bi morala biti samoumevna v tem razmišljanju, ni, s čimer je delan zločin nad našo zgodovino in zapuščino.

Metka Kavčič

O svojem grozljivem srečanju na dvorišču in potem v gradu samem, kamor so nas vodili na obisk h gluhonememu očetovemu stricu skozi "kletke", obdane z mrežo, v katerih so poskakovali goli "ljudje" , podobni bolj opicam, saj so na nas kričali (tako so se z nami sporazumevali, osebje pa jih je "umivalo" ali mirilo s curki vode), sem se spomnila večkrat med svojih učiteljevanjem. A nikjer (še danes ne) o Hrastovcu, kot sem ga doživela kot 13-letna deklica kmalu po nonini smrti, nisem mogla česa prebrati. Zato je prav, da se je o tem spregovorilo v dokumentarcu.

 

Očetov stric po mojem mnenju ni bil primeren za Hrastovec, saj se je znal z ljudmi sporazumevati z osnovnimi "motami" (znakovnim jezikom). Če bi živel danes, bi ga v današnji strukturah naučili osnovnega sporazumevanja, zlasti znakovnega jezika, verjetno bi tudi uspešno zaključil vsaj poklicno šolanje. Takrat pa so bili taki ljudje že zaradi svoje motnje izločeni in pogosto kriminalizirani. Stric se je res "potepal", morda tudi beračil, a zase je znal poskrbeti in tudi še kaj prinesti domov; posebej otrokom, ki jih je bilo v številni družini veliko, je prinašal priboljške, zato so ga imeli radi. Zaslužil si je tudi z opravljanjem preprostih težaških del. Kradel ni. 

Jelka

Po 11 letih in 2 dnevih, sem se končno uspel dezinstitucionalizirati

 

Naj vam predstavim sliko življenja v SVZH. Zavod ponuja udobno namestitev, odlično hrano in žepnine, ki pa so zelo majhne in stanovalcem ne omogočajo nekega boljšega standarda. Prav tako so nizke invalidske pokojnine, ki že več kot desetletje ne pokrivajo več osnovnih stroškov institucionalnega varstva. Zavod ponuja popolno zdravstveno varstvo in oskrbo, bazen, fitnes in fizioterapijo. Zabave potekajo v diskoteki. Stanovalci imajo svoj kino. Omeniti velja, t. i. dogodke družabništva in animacije, v sklopu katerih stanovalci lahko igrajo šah, biljard, pikado, ročni nogomet in hokej ter namizni tenis. V bazenu se odvijajo razne igre z žogo. Pozimi stanovalci lahko smučajo, poleti kolesarijo in hodijo na ribolov.

 

Medicinska oskrba je v zavodu perfektna. Stanovalcem je na voljo splošni zdravnik, zobozdravnik, psihiater in fiziater. Kadar imajo stanovalci zdravstvene težave, se obrnejo na medicinsko sestro ali tehnika in ta stanovalce (nas) naroči na pregled. Zavod ima svoj EKG (elektrokardiograf), Zavod ima tudi svojo lekarno.

 

Vendar kljub temu menim, da bi se morala doktrina psihiatrije precej spremeniti, saj naj bi tisti, ki nimajo močnih zdravil, popili tudi kako alkoholno pijačo, poleg tega bi morali doze zdravil zniževati in ne obratno, kot je sedaj. Stanovalci bi morali imeti več svobode in manj nadzora. Stanovalec, ki prekrši hišni red, je takoj kaznovan, bodisi z odvzemom prostih izhodov, denarja ali s premestitvijo na t.i. zaprt (varovan) oddelek, kjer nekateri zaradi nekaj piv preživijo tudi po leto dni in sicer po odredbi sodišča. To pa je kršitev osnovnih človekovih pravic in svoboščin, ki so zapisane v ustavi.

 

Moja izkušnja izpred nekaj let je precej boleča. Ker sem spil nekaj alkoholnih piv, sem bil za mesec dni premeščen na zaprti oddelek 2. V celotnem mesecu dni sem imel le 3 izhode, poleg tega so mi zaklepali spalnico. Tu je potrebno omeniti, da je takratni varuh človekovih pravic v letnem poročilu za leto 2000 zapisal, da morajo stanovalci imeti možnost dnevnega gibanja na svežem zraku in da morajo biti spalnice odprte, da se stanovalci lahko umaknejo pred ostalimi.

 

Te pravice se še danes močno kršijo. Ko sem bil premeščen na varovani (zaprti) oddelek, sem v zavod pripeljal POP TV, da so lahko posneli, kaj se dogaja za zavodskimi rešetkami, kjer se še vedno uporabljajo prisilni jopiči. Moja socialna delavka mi je na moje vprašanje, ali mi bodo poskusili najti primerno stanovanje, odgovorila: »Kar sami jim pišite!«, česar nikoli ne bi pričakoval od univerzitetno izobraženega človeka. Dne 6. 10. 2018, po 11 letih in 2 dnevih, sem se končno uspel dezinstitucionalizirati. Sedaj živim pri očetu. 

Robert Žerjav

Zavod Muzej norosti, Trate

+386 31 238 877

Trate 14c, 2213 Zgornja Velka

Davčna: 50139444

Matična: 6563309000

IBAN: SI56 2900 0005 1200 434, pri UniCredit Bank

Ministrstvo za kulturo je Muzeju norosti podelilo status delovanja v javnem interesu na področju kulture in kulturne dediščine.

©2019, Muzej norosti. Proudly created with Wix.com